Individualiziran program je z zakonom predpisan dokument, ki ga oblikuje strokovna skupina za vsakega otroka, učenca oz. dijaka s posebnimi potrebami. Zakon določa, da mora vzgojno-izobraževalni zavod v 30 dneh po dokončnosti odločbe izdelati individualizirani program (v nadaljevanju IP) za otroka oz. mladostnika s posebnimi potrebami. Strokovno skupino za izdelavo IP imenuje ravnatelj VIZ, sestavljajo pa jo strokovni delavci, ki bodo sodelovali pri izvajanju vzgojno-izobraževalnega programa za otroka s posebnimi potrebami. Oblika IP ni predpisana, predpisani pa so elementi, ki jih mora IP vsebovati.

Z individualiziranim programom se določi organizacija in izvedba vseh oblik dodatne strokovne pomoči, cilji in oblike dela na posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih, strategije vključevanja otroka s posebnimi potrebami v skupino, potrebne prilagoditve pri preverjanju in ocenjevanju znanja, doseganju standardov in napredovanju, uporaba prilagojene in pomožne izobraževalne tehnologije in po potrebi tudi izvajanje fizične pomoči, izvajanje tolmačenja v slovenskem znakovnem jeziku, prehajanje med programi ter potrebne prilagoditve pri organizaciji, časovna razporeditev pouka in veščine za čim večjo samostojnost v življenju (prilagoditvene spretnosti) ter načrt vključitve v zaposlitev.

V pripravo in spremljanje individualiziranega programa morajo biti vključeni starši ter otrok s posebnimi potrebami, glede na njegovo zrelost in starost. Individualiziran program je potrebno najmanj v vsakem vzgojno-izobraževalnem obdobju evalvirati in ga po potrebi spremeniti.

V praksi je individualiziran program lahko formalnost, ki služi samo zadostitvi zakonskih zahtev, lahko pa je živ dokument, ki je podlaga za dobro in učinkovito delo z otrokom s posebnimi potrebami.

Za oblikovanje individualiziranega programa zberemo dokumentacijo o otroku, s katero razpolagamo običajno so to osebni podatki in odločba o usmeritvi s strokovnim mnenjem. Starše lahko zaprosimo, da nam posredujejo zdravstveno, psihološko, specialno pedagoško in drugo dokumentacijo, s katero razpolagajo. Informacije lahko, ob privolitvi staršev, pridobimo tudi s sodelovanjem s strokovno skupino, ki je otroka predhodno obravnavala (npr. v vrtcu) ali s sodelovanjem s strokovnimi delavci ustanov, kjer je bil otrok obravnavan (razvojna ambulanta, pedopsihiatrična obravnava, logopedska obravnava ipd). Neprecenljiv vir informacij o otroku in njegovih potrebah so starši. Največ informacij, ki so relevantne za izdelavo individualiziranega programa, pa dobijo člani strokovne skupine z načrtnim, neposrednim opazovanjem otroka v različnih situacijah. V pomoč so nam lahko tudi že v poglavju o javno veljavnih izobraževalnih programih omenjena Navodila za izvajanje vzgojno izobraževalnih programov.

Po tako zbranih informacijah lahko zapišemo globalno oceno otroka. Ta ocena naj zajema področje motorike, zaznavanja, orientacije, govora, jezika in komunikacije, usmerjenost procesov (motivacija, pozornost), otrokove vedenjske značilnosti, socialne spretnosti. Glede na starost otroka, njegove primanjkljaje, ovire oz. motnje in vzgojno-izobraževalni program v katerega je usmerjen, lahko opredelimo še druga področja: npr. kognicijo, stil učenja, posebnosti v senzorni integraciji, socialno komunikacijo, socialne interakcije, samostojnost, prepoznavanje in obvladovanje čustev, otrokove rutine ipd. Opredelijo se naj tudi otrokova močna področja ter njegove šibkosti.

Nato zapišemo cilje in oblike dela po posameznih vzgojno-izobraževalnih področjih. Le-te oblikujemo tako, da ustvarimo pogoje, v katerih bodo lahko najbolj do izraza prišla otrokova močna področja in predvidimo ustrezne oblike podpore pri aktivnostih, ki se nanašajo na otrokove šibkosti oz. področja posebnih potreb. Cilji, ki jih zapišemo v otrokov IP, se ne nanašajo na predpisane vzgojno-izobraževalne cilje, saj so le-ti določeni s kurikulum oz. učnimi načrti. V IP zapišemo cilje v zvezi s spretnostmi, ki jih mora otrok usvojiti ali izpopolniti, da bo lahko sledil vzgojno-izobraževalnemu procesu, komuniciral in se vključeval v skupino vrstnikov, razvil ustrezno stopnjo samostojnosti ipd.

Cilj, ki ga postavimo v IP mora biti konkreten, zapisan tako, da bo jasno, kdaj ga bo otrok usvojil, biti mora merljiv. Pri tem določimo, kdo bo otroku pomagal pri razvijanju spretnosti, s katero bo dosegel cilj, v katerih situacijah bo spretnost uporabljal in kako bomo dosegli generalizacijo spretnosti v različnih okoliščinah.

Primer:

V globalni oceni je bilo ugotovljeno, da otrok z avtizmom ne zna ustrezno začenjati pogovora. Ob vsakem poskusu začenjanja komunikacije s katerokoli osebo, uporablja isto frazo: »Danes bo dobro kosilo«.

Postavljeni cilj: Pogovor z odraslimi osebami začne z ustreznim nagovorom.

Učenje spretnosti: Pri urah dodatne strokovne pomoči za odpravljanje primanjkljajev spozna fraze, ki so socialno sprejemljive ob začenjanju pogovora (npr. »Dober dan!, Kako ste?«).

Generalizacija spretnosti: Učitelji ob začetku pouka, začetku ure, med odmori, v oddelku podaljšanega bivanja otroka z verbalnim namigom spomnijo, kakšen nagovor se od njega pričakuje. Izven šole za to poskrbijo starši.

Usvojen cilj: Otrok spontano začne pogovor z odraslim z ustreznim nagovorom v 4 od 5 primerov.

Tako postavljenih ciljev naj v individualiziranem programu ne bo veliko (priporočljivo je do 6 ciljev). Ko je cilj dosežen, postavimo nov cilj. Ta lahko nadgrajuje predhodnega (npr. v zgornjem primeru: Pogovor z vrstniki začne z ustreznim nagovorom), če pa je otrok usvojil spretnost do take mere, da je primerljiva z vrstniki oz. do nivoja, za katerega ocenjujemo, da je otrok spretnost maksimalno sposoben usvojiti, postavimo drug cilj.

V IP zapišemo tudi oblike dela pri posameznih predmetih, za katere menimo, da bodo otroku omogočale najboljše spremljanje pouka, časovne prilagoditve, potrebne za otroka ter prilagoditve pri organizaciji pouka, preverjanju in ocenjevanju znanja, pri napredovanju. Zapišemo načine, s katerimi otrok najlažje usvaja izobraževalne cilje in načine s katerimi najlažje pokaže svoje znanje ter mu tako omogočimo doseganje ciljev na njemu lasten način. Opredelimo tudi, katere tehnične pripomočke bo otrok potreboval, zanj ustrezne didaktične pripomočke, morebitno pomoč pri organizaciji zapiskov idr.

V IP opredelimo organizacijo in način izvajanja dodatne strokovne pomoči in glede na otrokovo starost in njegove potrebe še način izvajanja fizične pomoči, tolmačenja v slovenski znakovni jezik, prehajanje med programi, načrt za vključitev na trg dela ipd.

V IP opredelimo tudi oblike sodelovanja s starši in predvidimo termine za evalvacijo IP.

Zakon sicer zahteva evalvacijo individualiziranega programa najmanj enkrat v vsakem vzgojno-izobraževalnem obdobju. V kolikor želimo, da je IP živ dokument, je jasno, da je evalvacije in na osnovi njih narejene spremembe IP potrebno izvajati pogosteje.