Pridobitev formalne diagnoze avtizma velikokrat pomeni dostop do ustrezne podpore, pa tudi razlago in razumevanje specifičnega vedenja oseb z avtizmom. Na spletu je zelo veliko informacij o avtizmu, med drugim tudi nekatere spletne presejalne lestvice za ugotavljanje znakov avtizma. Informacije na spletu so lahko sicer koristne, nikakor ne morejo nadomestiti formalne diagnostike, ki jo izvajajo za to usposobljeni strokovnjaki.
Znaki avtizma se lahko zelo različno izražajo, za potrditev diagnoze pa se morajo odstopanja (na področju socialne komunikacije ter odstopanja v obliki ponavljajočih se, stereotipnih vzorcev vedenja, zanimanja in aktivnosti) kazati od zgodnjega otroštva naprej, prav tako pa morajo pomembno vplivati na posameznikovo funkcioniranje v vsakodnevnem življenju. Določeno vedenje oz. funkcioniranje, ki ga pri osebi opazimo, je lahko posledica nekaterih drugih motenj ali stanj (npr. gluhote, motenj pozornost in koncentracije, motnje v duševnem razvoju ipd.), zato je pomembno, da osebo pregleda več usposobljenih strokovnjakov iz različnih področij.
Formalna diagnostika avtizma se praviloma izvaja timsko in multidisciplinarno. To pomeni, da osebo pregledajo strokovnjaki iz različnih strokovnih smeri, končna diagnoza pa je povzetek skupnih ugotovitev vseh, ki sodelujejo v timu. Diagnostika avtizma je proces. To pomeni, da lahko traja dalj časa, pregledi in ocene pa običajno potekajo pri različnih strokovnjakih (zdravnikih, psihologih, logopedih, specialnih in rehabilitacijskih pedagogih, delovnih terapevtih, fizoterapevtih itd.). Odločitev, katere strokovne ocene so potrebne, je odvisna od potreb osebe, ki je vključena v diagnostični proces. Za diagnostiko avtizma strokovnjaki uporabljajo različne teste, lestvice, vprašalnike in čekliste. Informacije o osebi običajno pridobivajo iz več virov in iz različnih okolij (od staršev, vzgojiteljev, učiteljev; lahko tudi opazujejo osebo v okolju, kjer preživlja več časa ipd.).
Diagnoza avtizma se lahko potrdi že pri zelo majhnih otrocih (včasih že pred drugim letom starosti). V vseh primerih pa ni tako. Zelo pogosto otroci pridobijo diagnozo v poznejšem predšolskem obdobju (najpogosteje med četrtim in petim letom starosti) ali v obdobju šolanja, nekateri pa jo pridobijo šele, ko so odrasli.
Opis diagnostičnih kriterijev za opredelitev avtizma
Socialna komunikacija (in socialna interakcija)
Osebe z avtizmom imajo težave s tolmačenjem in uporabo verbalne (govora, jezika) in neverbalne govorice (gest, mimike, tona glasu). Že v obdobju dojenčka in malčka so navadno manj pozorne na človeški glas, ne odzivajo se na ime, drugačen je njihov očesni stik, kasnijo v razvoju skupne vezane pozornosti (ne kažejo s prstom, ne pogledajo v smeri, ki jo kaže sogovornik ipd.), ter v posnemanju drugih itd. To pa so veščine, ki so osnova za razvijanje socialne komunikacije.
Nekatere osebe z avtizmom nikoli ne razvijejo govornega sporazumevanja, pri drugih se govor razvija na specifičen način. Zgodi se lahko, da otrok izgubi govor, ki ga je že usvojil. Nekateri imajo dobro razvit govor, ki pa ga ne uporabljajo v komunikacijskem smislu (ne razumejo dialoške situacije, ne odgovarjajo na vprašanja, govorijo pretežno o svoji priljubljeni temi, ne upoštevajo izmenjave itd.). V njihovem govoru se lahko pojavlja še nenavaden razvoj govornega ritma, tempa in melodije.
Običajno se pojavljajo težave v razvoju govorno jezikovnega razumevanja, izražanja ali oboje, kar v veliki meri vpliva na komunikacijo z drugimi, prav tako pa tudi na šolsko uspešnost teh otrok in mladostnikov. Osebe z avtizmom govor in jezik pogosto razumejo dobesedno, težave pa imajo tudi z razumevanjem abstraktnih pojmov ter prenesenega pomena. Pri razumevanju govora prav tako ne upoštevajo neverbalnih vidikov komunikacije (spremljajočih gest, mimike obraza, intonacije glasu, čustvene lege ipd.). Na področju govorno jezikovnega izražanja se lahko pojavljajo eholalija oz. ponavljanje besed, fraz, vprašanj, delov besedil; raba izmišljenih besed in besednih zvez oz. neologizmi ter napačna raba zaimkov in drugih slovničnih pravil.
Nekateri osebe z avtizmom lahko komunicirajo s pomočjo drugih sredstev, večinoma vizualnih simbolov, slik, gest.
Otroci z avtizmom v socialnem razvoju praviloma zaostajajo za svojimi vrstniki z značilnim razvojem. Predšolski otroci z avtizmom ne kažejo toliko interesa za socialne aktivnosti, raje se igrajo sami, navadno se zaposlijo s svojim manj konvencionalnim početjem (npr. zlaganjem predmetov v vrsto, vrtenjem predmetov, drugimi stereotipijami). Tudi kasneje v razvoju so spretnosti sodelovalne igre in sodelovanja z drugimi slabše, otroci z avtizmom težje sprejemajo kompromise, svojih dosežkov in interesov pa navadno ne delijo z drugimi, ali vsaj ne na konvencionalen način. Skozi odraščanje in tudi v odraslosti imajo osebe z avtizmom težave pri vzpostavljanju medosebnih odnosov ter prilagajanju na socialne zahteve. Pogosto so osamljeni. Težje vzpostavljajo in vzdržujejo socialno izmenjavo (npr. ne vedo, kako ogovoriti druge, kako izbrati ustrezno temo pogovora, ne prepoznajo socialnih namigov).
Ponavljajoči se, stereotipni vzorci vedenja, zanimanja in aktivnosti
Pri osebah z avtizmom so prisotni nekateri posebni vzorci vedenja, zanimanja in aktivnosti, ki se lahko izražajo na različne načine. Pojavljajo se lahko v obliki ponavljajočega se gibanja (t. i. motoričnih manerizmov; npr. mahanja z rokami, zvijanja prstov); postavljanja telesa v določen položaj (npr. vrtenja okrog svoje osi, zibanja trupa, nenavadnega položaja rok in prstov); eholalij in stereotipnega govora. Omenjena vedenja so na videz brez posebne vloge ali namena, za osebo z avtizmom pa so lahko zelo pomembna. Lahko so sredstvo komunikacije, senzorne stimulacije ali pa uravnavajo stres.
Nekatere osebe z avtizmom se lahko pretirano zanimajo za določene objekte, dele objektov ali senzorno izkušnjo z njimi (npr. za človeške lase, vonj). Pogosta je tudi preokupiranost z določeno temo ali dejavnostjo. Razvijejo lahko zelo ozko usmerjene in specifične interese, ki so nenavadni po svoji vsebini in intenziteti. Pri svojih nekonvencionalnih in ekscentričnih interesih lahko preživijo večino svojega prostega časa, lahko pa razvijejo tudi nefunkcionalne rutine in rituale (npr. pomembnost vrstnega reda aktivnosti, rituali pozdravljanja).
Nekatere osebe z avtizmom izkazujejo močan odpor do sprememb, vztrajajo pri določenem vedenjskem vzorcu, načinu mišljenja ali rutini ter težko prehajajo med aktivnostmi.
Pogosta je tudi pretirana ali premajhna občutljivost na določene senzorne dražljaje.
Viri:
– Bergauer, S., Cotič-Pajntar, J., Doplihar, D., Filipčič-Mrak, T., Rogič-Ožek, S., Zadravec, A. in Werdonig, A. (2017). Dopolnitev Kurikuluma za vrtce v prilagojenem programu za predšolske otroke za otroke z avtističnimi motnjami. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Pridobljeno 12. 7. 2017, s http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_predsolsko_vzgojo_in_osnovno_solstvo/izobrazevanje_otrok_s_posebnimi_potrebami/programi/.
– Diagnostic and statistical manual of mental disorders (5th Ed.). (2013). Washington, DC: American Psychiatric Association.
– Glosary of Terms: Repetetive Behaviours and Restricted Interests. Autism Speaks. Pridobljeno 12. 7. 2017, s https://www.autismspeaks.org/what-autism/video-glossary/glossary-terms.
– Žiberna, E., Rogič-Ožek, S., Filipčič-Mrak, T., Werdonig, A., Kuhar, D., Švaglič, M., … Valentan, T. (2013). Strokovne podlage za izvajanje vzgojno-izobraževalnega dela z otroki z motnjami avtističnega spektra v osnovni šoli. Neobjavljeno gradivo.